Lesni centri Dolenjske – Energija naj bo le češnja na torti

864
Novomeški podjetniki, ki se ukvarjajo z lesom, poudarjajo, da je ključ do višje dodane vrednosti v panogi znanje in vlaganje v tehnologijo. Na fotografiji (od leve) Branko Kovač, Tomaž Kordiš in Jože Bobič. (Foto: B. B.)

Medtem ko lesni centri in načrti zanje po vsej Sloveniji in tudi naši regiji rastejo kot gobe po dežju, se je mestna občina Novo mesto s tem področjem začela ukvarjati šele decembra 2014. Letos spomladi je potekal prvi posvet na temo projekta Lesni centri Dolenjske, ki je uvrščen v Regijski razvojni program Jugovzhodne Slovenije.

Novo Mesto, mestna občina, župan Gregor Macedoni
Kot je v uvodu priznal župan Gregor Macedoni, je mestna občina na tem področju še precej bosa, namen posveta pa je ugotoviti obseg pobud in priložnosti ter začeti proces sodelovanja, saj bodo v novi finančni perspektivi na podporo EU lahko računali le širše zastavljeni projekti. Novomeška občina po besedah Janeza Povha svoje priložnosti trenutno vidi v sodelovanju pri oživljanju Novolesa, oz. ustanovitvi Lesnega centra Novo mesto-Straža, energetiki (namestitev kotlovnic na biomaso v izobraževalnih objektih na podeželju; uporaba lesnega plina v plinovodnem omrežju Istrabenza), raziskavah in razvoju (raziskave o možnostih uporabe ostankov lesa v kmetijstvu, o kakovosti tukajšnjega lesa in o vplivu izdelkov iz lesa na zdravje), socialnem podjetništvu in izdelkih z visoko dodano vrednostjo.

Posveta se je udeležilo 15 predstavnikov novomeških lesnih podjetij. Andrej Kastelic, direktor Gozdnega gospogospodarstva Novo mesto, je težnjo po povezovanju označil za pozitivno, ključna pa bo po njegovem mnenju iniciativa zasebnega sektorja. Nujen se mu zdi razvoj panoge v smeri večje dodane vrednosti, a se tu zatakne pri financiranju potrebne tehnologije, kar je bil, pravi, tudi problem Novolesa: »Energetika je v tej zgodbi le stranski produkt ustvarjanja višje dodane vrednosti.«

PROLES, Stane Turk
Podobno je povedal tudi Stane Turk iz podjetja Proles, ki se v Stranski vasi ukvarja s predelavo dragih vrst lesa: »V 20 letih smo z lastnim delom zgradili mini lesni center, nikoli pa nismo bili deležni nobenih spodbud. Rastemo počasi, imamo 22 zaposlenih, pravega preboja pa ni, saj ne zmoremo vlaganj v tehnološko opremo, s katero bi lahko ob istih stroških proizvedli trikrat več. To je namreč milijonska investicija, ki pa nas lahko tudi pokoplje.«

KOVAČ INTERIER, Branko Kovač
Branko Kovač iz družbe Kovač Interier je povedal, da les za svoje izdelke trenutno kupujejo pri distributerju, ki les nabavlja v Avstriji, kamor Slovenija izvozi polovico svoje hlodovine: »Lesni center bi moral domač les najprej ponuditi lokalnim predelovalcem, ne pa da prebran les plačujemo distributerju. Delo gozdarja bi moralo biti tudi to, da prepozna kakovosten les in ga ponudi kupcu.«

BOBIČ YAHT INTERIOR, Jože Bobič
»Ali imamo dovolj strokovnjakov, ki razmišljajo o dodani vrednosti in predelavi?« pa se je vprašal Jože Bobič iz družbe Bobič Yacht Interior in izzval direktorja šolskega centra Štefana Davida, ki je priznal, da je kmalu po začetku krize prišlo do velikega upada zanimanja za lesarski poklic. Priložnost David vidi v vajeniškem sistemu, ki naj ga uvajamo v Sloveniji, pri njegovi uspešnosti pa bodo pomembno vlogo odigrali prav podjetniki.

GZDBK, Tomaž Kordiš
Privlačnost poklica je povezana tudi z višino plače, ki pa je odvisna od dodane vrednosti, ki jo zaposleni ustvari. Ta v lesarski panogi pri nas znaša le kakih 20.000 evrov, je povedal direktor GZDBK Tomaž Kordiš. Pešanje predelovalne panose odraža tudi v stanju naših gozdov.

Zavod za gozdove, Novo Mesto
Kot je povedal Marjan Grah iz novomeške enote zavoda za gozdove, načrtujejo posek 83% prirastka, a od dovoljenega poseka realiziramo le 75 – 98% v državnih in 65% v zasebnih gozdovih. »Očitno je, da vseh potencialov lesa, ki bi jih lahko brez škode za trajnost gozdov izkoriščali, ne izkoristimo. Še slabše pa je stanje glede dodane vrednosti. Če les v obliki hlodovine nepredelan izvozimo ali pa ga vržemo v peč, je dodana vrednost tega lesa za okolje, kjer zraste, najmanjša.« Najbolj porazno je stanje pri listavcih, ki jih imamo največ (70 odst.) in jih tudi največ posekamo, pravi Grah. »Tretjino posekanih listavcev izvozimo, od preostalega lesa pa kar tri četrtine vržemo v peč. Le neznaten delež razžagamo oz. uporabimo za trajne lesne izdelke z višjo dodano vrednostjo. Iglavcev izvozimo nepredelanih več kot tretjino, preostanek pa je v večji meri predelan v trajne proizvode.«

vir: Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista, 2. aprila 2015

Avtor: Boris Blaić